Dragi moji,
menda da je zdaj strašno moderna delitvena ekonomija. No, jaz sem čisto v trendu, ker:
a) si eni s pticami delijo nebo, jaz si pa s psom delim konzerve
b) si moja prvorojenka deli z Johnom ljubezen, jaz pa nehote brisače
c) si z njim nehote delim tudi svoje lepo mestno kolo s košarico.
Naj vam pojasnim:
V prizadevanjih, da bi me končno zapustila kakšna kilca, se grem post. Kdo bi si mislil, da je tudi ne-jedenje lahko tako drago; še preden sem se začasno odpovedala hrani, mi je google snel z računa skoraj 30 evrov za eno aplikacijo, ki mi je skušala dopovedati, ob katerih urah lahko jem in kdaj ne. Itak sem jo upoštevala glih en dan. Kajti res je sicer, da mi v življenju fali marsikaj, ampak apetit mi pa zagotovo ne.
Tako sem jedla samo znotraj šestih ur (temu se reče časovno okno, da vas malo poučim), ko pa sva nocoj z Lumpijem ostala sama, sem se strgala s ketne, kot bi se on, če bi jo imel:
Ves večer me je zapeljivo-proseče-roteče pogledoval, dokler nisem popustila. Najin tihi dogovor je namreč tak, da sme pojesti tretjino argetine paštete. No, nocoj je zmazal eno celo. Ali v prevodu za blondinke: tri tretjine. Več najbrž ni treba dodati.
Pralni stroj še zmeraj ne dela. Oziroma že spet ne. Je gospod, ki ga prihaja vsak dan popravljat, povedal, da me ima na sumu, da ga nalašč pokvarim, da bi videla njega. No, jaz pa sumim njega, da ga namenoma popravi tako, da dela samo za čas njegovega obiska.
V hiši ni niti ene čiste brisače več. Še umazane ne; te so ujete v pralnem stroju. Čiste so pa pri šivilji. Ko sem jih spomladi naročala po netu, sem naročila tako velike, da bi lahko v njih zavili celega slona. In zdaj naša šivilja iz njih dela »mladičke«. Tako sem našla eno samo, uradno belo, v resnici pa je na njej bila cela paleta pudra, šminke in maskar. Vaj tako se mi je zdelo. Zamižala sem na eno oko in na eno nosnico ter se za silo obrisala, nato pa izvedela, da je to brisača, ki jo te dni uporablja (tudi) moj ameriški zet.
Glejte, jaz vsaj nisem vedela, da je brisača njegova. On pa zagotovo ve, kateri bicikel je moj: Kupila sem si takega retro, videti je iz 60. let, na balanci ima pleteno košaro. Nihče v družini se ga ne sme niti dotakniti. Sploh pa je biciklov res dovolj, ker mali kao trenira kolesarjenje. Pa sem zadnjič videla našega Džonkota, kako je lepo bos zajahal moj bicikel in hajd v štacuno. Žal ne znam dovolj dobro angleško, da bi se lahko na hitro spomnila stavka, ki bi ga učinkovito ustavil.
Nazaj se je vrnil kot kakšna Rdeča kapica; s polno košarico dobrot in ga res nisem mogla ozmerjati.
Upam, samo, da ne bomo ob letu osorej v tej isti košarici prevažali kakšnega Johna juniorja – ali po slovensko: da ne bo on naredil kakšnega mladička Janezka. Mladina hoče biti danes pač inovativna in kdo ve, kakšen spominček si zna omisliti za čas po svojem odhodu 😂
Karla
p. s.
Zdaj pa hop na www.diagnozablondinka.si, kjer vas čaka moja nova knjiga Diagnoza: blondinka