Dragi moji,
letošnje poletje je zame čas velikih življenjskih sprememb. In avantur. Je pač tak čas, da si je nekako
treba popestriti dolge dneve, ko otrok ni doma.
Naj vam razložim:
Pod avanture na prvo mesto vsekakor sodijo kolesarske. Kaj morem, sem pač malo pozno našla svoj
najljubši šport. No, saj je še kakšen, ampak ni za javnost.
Torej nazaj h kolesarjenju!
Pri meni ni polovičarstva:
Ko lenarim, lenarim do amena in se premaknem šele, ko mi grozijo preležanine.
Ko jem, jem dokler me hladilnik ne vpraša: »Jeb…, a spet ti?«
Ko športam, pa skušam v enem dnevu nadoknaditi kakšen mesec peglanja kavča. Ki je tudi edina reč,
ki jo sploh peglam.
Tako sem se prejšnjo nedeljo podala na ubijalsko kolesarsko (avan)turo. Moj mestni bicikel s košarico
je moral užaljeno ostati sam doma, jaz pa sem zajahala hčerinega ultra športnega. Katerega sedež niti
slučajno ni podložen tako kot moja ri…. In kot moja ri…. pričakuje.
Po treh urah pehanja proti Kamniški Bistrici in nazaj me je sredi počitka na pol poti ujel klic
prijateljice, ki živi v Ihanu. Kar poletela sem proti njej, malo zato, ker gre pot ves čas navzdol, še bolj
pa zato, ker pri njej preverjeno dela najhitrejši prenos podatkov na svetu – čvek med dvema
babnicama.
Čeprav živim v domžalskem koncu že več kot petnajst let, se mi je uspelo na poti izgubiti. Ko sem
prispela do vagona ob reki, nisem imela pojma, v katero smer moram do Ihana.
Zagnala sem navigacijo in v stilu »kartu čitaj i seljaka pitaj« še skoraj ubila naključnega kolesarja, tako
je zabremzal na produ, da mi je lahko pokazal pravo smer.
Po čveku sem se domov skoraj priplazila, tako me je bolela »ta zadnja«. Še dva dni sem se vsakič, ko
sem se usedla, na novo spomnila te nepozabne poletne avanture
p. s.
Župana najlepšega mesta na svetu (pustimo Jankovića v zmoti, valda so to Domžale), vljudno prosim,
da pri vagonu posebej za blondinke postavi tablo, v katero smer je Ihan.
Karla