Letna pisarna

Dragi moji,

prave gospodinje si omislijo letno kuhinjo. Jaz, ki to nisem, imam pa letno pisarno. Na ležalniku (mater je nizek, pri mojih letih in kilah je težko vstat!), imam poleg sončne kreme še računalnik in telefon (ne bom priznala, da imam tudi očala z dioptrijo, ampak pustimo zdaj podrobnosti …).
Predstavljala sem si idilično delovno okolje v senčki pod borovcem, ob petju škržatov in le dva metra od morja. Saj vse to je, ampak je tudi enako adrenalinsko kot v pisarni.
Naj vam razložim:
V ponedeljek zjutraj sem začela s klicanjem članov naše obrtne zbornice, ker je zunaj nek super razpis. Priznam, okolice ne osrečujem preveč, saj v kateremkoli jeziku človek zastopi, ali je klic za zabavo ali bolj poslovne narave.
Drugi razlog, zakaj se bojim, da bi na moji plaži uspela postati »persona non grata« je v tem, da delam v bikinkah. Saj vem, stvar bontona je, da se ženska moje postave spravi v enodelne kopalke, ampak:
a) Me nihče ne pozna
b) Hvatam braun boju
c) Je konkurenca tako obupna, da še sama zgledam okej.
No, in v takem stanju kličem člane, med drugim tudi našega podpredsednika. Če smo natančni, neke sorte nadrejenega (čeprav se zmeraj in povsod močno trudim, da bi bilo čim bolj jasno, da sem direktorica, ki ne rabi nadzora).
Med najinim pogovorom sem prvič zakričala, ko me je mali hinavsko polil z vodo po razbeljenem hrbtu.
Drugič pa, ko me je podpredsednik vprašal, na katerem otoku sem. Komaj povem, pa že reče, super, prihajam, mi boš v živo razložila vsebino razpisa. Skoraj me je kap od groze že ob sami misli, da je mogoče samo še ulico stran od plaže. Ker je to v naši vasi tudi edina ulica in bi se težko stekla preobleč v kaj bolj spodobnega, preden bi me ugledal.
No, ko je prišel, sem hvalila Boga, da mi je točno tistega dne crknil mobi in sem morala na vrat na nos s prvim možnim trajektom na kopno po novega. Med tem me je »šefe« čakal na plaži, kjer bi bila, če ne bi imela sreče s pokvarjenim telefonom, že od jutra tudi jaz. V bikinkah.

Karla